Domnevna nedolžnost umetnika
Umetnost je nedolžna. Česar niso nedolžni so Umetniki, ki umetnika včasih zamenjajo z umetnostjo samo, mi pa nič manj z umetnostjo.
Dragi norosti:
Pred nekaj dnevi sem na njegovo željo kosila z umetnikom Abelom Azcono, umetnikom, in opravila sem feministično lepljenje, ker včasih gre za krpo. Da se morda sliši arogantno, da grem koga poučevati, a glejte, lahko se sliši tudi radodarno, odvisno od tega, kako gledate na to.
Skupaj je vse v redu. Več ali manj. Ampak kar vam bom povedal, smo govorili o odgovornosti umetnika. Povem tako, na pol v šali, ker je nekaj zelo intenzivnega, kar je vplivalo na umetniško intenzivnost, kar pravi, da je umetnost nedolžna ali kaj podobnega.
Naj vem, dragi Minds, da se strinjam. Umetnost je nedolžna, saj manjka le to, da ni bila. Česar niso nedolžni so Umetniki, ki umetnika včasih zamenjajo z umetnostjo samo, mi pa nič manj z umetnostjo.
Ker, prav tako vam pravim: če imajo svet umetnosti, literarni svet in vse te stvari eno stvar, brcajo ego, ki ga v dveh življenjih ne boste dokončali.
Pojdimo po delih:
- Po eni strani govorimo o umetnosti, ker se zdi, da je nekaj takega bolj pomembno narediti Insane Minds kot govoriti o yoqueséju, izdelovanju čevljev. Ampak ne, dinamika nedolžnosti in krivde sta enaki.
- Po drugi strani pa, ko gremo, ne moremo iti skozi življenje, kot da ne bi bili odgovorni za svoja dejanja. Moč lahko, seveda, toda tako gre in tako gre svet.
Osnova intenzivne razprave o odgovornosti umetnosti na koncu je razprava o odgovornosti človeka do svojega okolja in glede njegovih del in dejanj, najsi gre za čevlje, bodisi za vožnjo z motorjem, bodisi za pisanje besedila ali povezano z sosed.
Zgodi se tako, da vsi domnevajo, da ste sami odgovorni za to, kako vozite motorno kolo, in že je znano, da ljudi ne smete povožiti, jih prestrašiti in mučiti ostale voznike, ne glede na to, koliko se to nenehno počne.
No, z umetnostjo in takšnimi stvarmi (kot rečem na ironičen način) se zdi, da mora iti vse v druge smeri, ker ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, in se zdi, da smo z drugega planeta in za nas delujejo druga pravila.
No, ne. Tudi javno nastopanje bi moralo biti dejanje odgovornosti, ne samo, ampak tudi.
Se pravi, dejanje odgovornosti kot vsako drugo dejanje. In ustvarjanje umetnosti, da, je govor. Če verjamemo, da obstaja neka oblika umetnosti, ki ni politična, ne razumemo, kaj pomeni politika, in verjamemo, da je politično le tisto, kar govori o strankah in okrajšavah, ali tisto, kar govori o nameri.
Politično je vse, kar vpliva na javno življenje, na skupno življenje, pa naj bo to namenjeno ali ne, ne glede na to, ali se to dogaja v javnem prostoru ali ne. Umetnost je nedvomno vedno politična.
Včasih zavestno, včasih naključno, ne da bi sploh vedeli, kaj počnete, ker je umetnost nedolžna in tam se zaščitite in kako čudovito je vse.
Kot da to ne bi zadoščalo, bi to moralo poslabšati brezčasnost, saj nekateri govori ostanejo, pustimo jih viseti v zraku in tam nadaljujejo, širijo se tudi, ko smo si že premislili ali smo že razumeli, da morda ne.
Ko to dvignete v umetniškem okolju, lahko slišite, kako se oblačila trgajo, kajti, poglejmo, tudi mi imamo pravico, da se motimo! Da, sicer je, vendar smo vseeno dolžni odpraviti napake, kar bi morali spet storiti vsi.
Vse to v resni umetnosti ni povzeto. Pravzaprav, bolj ko se ne zaveda svoje politične incidence, bolj ima umetnost težnjo k resnosti, ki je napol impozantna, k slovesnosti, k pompu.
No, nič, tam ga pustim.
Vesel teden, Umi!
