Trenutek nežnosti

Roy Galán

Nekaj ​​se bo zgodilo vsem nam.

In umira.

Mogoče nočete razmišljati o tem.

In zato vas bo morda presenetilo.

Ne vemo, kdo bo vladal tej državi.

Ne vemo, kdaj bo naslednjič, ko zevamo.

Mogoče zdaj, ker ste jo prebrali.

Ne vemo, ali se bo Khaleesi končno povzpel na prestol.

Zmagovalne kombinacije ne poznamo.

Ne poznamo pesmi, s katero bi Radiohead odprli na Primaveri.

Skoraj nikomur ne poznamo imena.

Vemo pa, da bomo šli.

Ena za drugo.

Prav zdaj ali osemindvajset let od zdaj.

V tej gotovosti je nekaj nasilnega in lepega.

V kratkotrajnem.

Ampak pozabili smo.

In tako živimo večno.

Kot da bi vedno obstajal poznejši čas.

A morda jih ni.

Tako kot obstajajo grozljivi načini umiranja, tudi grozljivi trenutki umrejo.

Nenadoma.

Predstavljajte si, da umrete ob gledanju zadnje ure zveze svojega bivšega.

Ali čiščenje na čisto.

Zavračam.

Zato iz kompromisa ne bom naredil ničesar.

Predstavljajte si, da tam umrem.

Na poroki bratranca skorajda ne vem.

Za otroško mizo.

Ne.

Oprosti.

Nočem iti, ker če umrem, raje umrem kje drugje.

Preprosto in iskreno.

Prav tako nočem umreti zaradi drugih stvari, kot je smrt.

Nočem umreti iz ljubezni.

Nočem umreti iz strahu.

Ker bi to pomenilo žalitev same smrti in vsega, kar pomeni.

Konec možnosti, da bi bil boljši.

Če pa niste umrli, še ni konec.

In lahko tudi bolje.

Danes se začne marec.

In pravite, da je hvala bogu februar minil.

Ne bodi nezavesten.

Hvala bogu, da ste prišli do februarja.

Živi kot umirajoči.

To bi morali storiti.

In kakšna skrivnost je vzeti sekunde iz tega življenja.

Ne morem izbirati.

Ampak, če bi lahko izbral trenutek za smrt.

V trenutku bi ga napolnila nežnost.

Zahvaljujem se z roko na prsih.

Ali v poljubu sredi plaže, polne odtisov.

Zato se ne bom nehala zahvaljevati ali poljubljati.

V primeru, da umrem.

Takrat, ko pomislijo name.

Sledi občutek.

Prejeti objem.