Ljubezen in žeja po maščevanju

Ko se prekinemo, vidimo maščevanje kot pravičnost. Utemeljujemo se s tem, da se bomo počutili bolje, ko bomo trpeli, kdo nas je zapustil. Vendar je v resnici maščevanje le način izvajanja nasilja brez obžalovanja.

Maščevanje je želja povrniti škodo, ki nam je bila storjena. Potreba po zadovoljevanju želje po kaznovanju nekoga, ki nas je poškodoval ali škodoval, se razlikuje od potrebe po pravičnosti po tem, da služi utemeljitvi filozofije "oko za oko, zob za zob".

Maščevanje legitimira idejo, da lahko vsakdo vzame pravico v svoje roke in da ima pravico povrniti prejeto škodo, četudi se uporabljajo krute metode ali nesorazmerne kazni. Zato v resnici ne gre za odškodninsko dejanje, temveč za način izvrševanja nasilja in slabega ravnanja brez obžalovanja.

Maščevanje ali slabo ravnanje?

Skoraj v vseh zgodbah je nasilje legitimirano, ko se izvaja iz te žeje po maščevanju, ki je predstavljena kot "naravna" potreba po napadu na tistega, ki nas je napadel. Ni pomembno, ali je bil prostovoljen ali nehoten. V maščevalnih dejanjih ni zakonov ali sodnikov: oseba, ki je utrpela poškodbo, želi bolečino, ki jo čuti, pomnožiti tako, da stori enako kot oseba, ki jo je prizadela.

Ne glede na to, s kakšnimi sredstvi to storite, lahko uporabite nesorazmerno kazen, ne da bi se morali nehati razmišljati o tem, ali je pravično ali ne, in ne da bi upoštevali posledice.

Problem žeje po maščevanju je v tem, da je nenasiten in v človeku, ki ga trpi, ustvarja enako željo po maščevanju: je osnova skoraj vseh osebnih in kolektivnih vojn.

Femicidi na primer svoje nasilje opravičujejo s potrebo po maščevanju. Kadar se želijo partnerji ločiti, ko so nezvesti ali ko ne upoštevajo patriarhalnih mandatov, moški mačo trpijo in verjamejo, da imajo pravico ubiti svoje žene (ker jih čutijo kot lastnino). Iz tega razloga, tako kot ravnajo s svojimi živalmi, ker so »njihove«, zlorabljajo tudi ženske, ki ne delajo, kar hočejo, želijo ali potrebujejo.

Treba je pomnožiti bolečino

Ko mačo moški trpijo zaradi ljubezni ali vidijo, da je njihova čast vprašljiva, verjamejo, da imajo pravico uničiti življenje druge osebe in čutijo izjemno potrebo po pomnožitvi bolečine, ki jo čutijo.

Naša celotna kultura to opravičuje in prav zato nam novinarji seksističnega novinarstva poskušajo razložiti razloge, ki moške silijo in ubijajo svoje partnerje in nekdanje partnerje.

Uboji žensk so v časopisih utemeljeni s trpljenjem morilca. Tako so krive žrtve.

Žeja po maščevanju prinaša najhujše, kar je v vsakem izmed nas. Ena izmed stvari, ki nas najbolj boli, je, da nas nehajo ljubiti: to doživljamo kot izdajo, ki jo je treba kaznovati. Zato obstajajo ljudje, ki so tako srečni, ko nekdanjemu partnerju gre slabo ali se zgodi kakšna nesreča. Nasprotno pa se marsikomu zdi nevzdržno, da njihovim bivšim v življenju gre dobro, ker menijo, da škode, ki so jo storili z odhodom iz zveze, niso plačali.

Obstajajo ljudje, ki živijo v primežu te maščevalne žeje in vso energijo vložijo v to, da zlo sovražijo osebo: obstajajo ljudje, ki se celo življenje maščevajo in niso nikoli zadovoljni s škodo, ki jo naredijo. Mislim, da nam maščevanje omogoča, da še naprej ohranjamo vez z osebo, ki jo imamo radi: verjamemo, da je sovraštvo naravno in normalno ter da imamo pravico do izražanja. To sovraštvo hranimo, da ne bi povsem prekinili vezi: slabo ravnanje z sogovornikom je način, kako izkoristiti svojo moč in negovati vez, četudi je to za obe boleče.

Kako se lahko osvobodimo te žeje po maščevanju, da bi živeli bolje?

Najprej moramo imeti v mislih, da se maščevanje ne porabi: povzročanje bolečine pri drugi osebi naše bolečine ne pomiri, temveč jo pomnoži. To ni pravično dejanje: to je način izvrševanja nasilja brez obžalovanja z mislijo, da se bomo počutili bolje, ko bo oseba, ki jo imamo radi, trpela.

Če pa je koristno nadvladati drugo osebo z grožnjami: "če me zapustiš, te ubijem", "če greš z drugo osebo, ne boš več videl svojih otrok", "če zapustiš zvezo, bom ostal z vsem in vas ne pustim z ničemer "," če mi lažete, se pripravite na kazen, ki si jo zaslužite. "

Toda ali si resnično želimo, da bi bil nekdo ob nas, ker se bojimo, da bi trpeli našo jezo ? Ali smo lahko srečni, ko vemo, da si človek noče biti z nami, ampak ostane v strahu pred svojo žejo po maščevanju?

Žeja po maščevanju nas veže na preteklost in nam ne pusti živeti v sedanjosti ali se veseliti prihodnosti. Naredi nas zlobne, nasilne, sebične in izniči našo sposobnost empatije. Po maščevanju zadovoljstvo izgine v zrak, zato smo bodisi enako nezadovoljni ali pa se želimo še naprej maščevati do neskončnosti.

Ko se razidete s partnerjem in se osvobodite žeje po maščevanju , se začnejo spremembe: osredotočite se nase in na svoje počutje, dvoboji so krajši in je veliko lažje pozabiti na bivšega, obnoviti svoje življenje in živeti druge zgodbe o ljubezen.