Nič več prepirov: spoprijateljite se sami s seboj

Letos poleti nisem šel sam na dopust: šel sem sam s seboj.

Dragi norosti,

Prvi dan nove dobe, tisti, ki se začne po praznikih, in sem prišel z obljubo, da bom bitje luči, miru in ljubezni in vse to. To obljubljam vsaka dva meseca in traja pet dni, ko gre dobro. In potem se vrnem k sistemski jezi, k godrnjanju in vsem tistim. Vendar ne. Ne še.

Danes se spominjam, tako kot La Pantoja, ki danes prihaja priznati, da sem poleti preživel razmerje, v katerem je bilo nekaj izgubljeno, nekaj je ostalo, resnica, pozabljena, ker je tam in že veste, da je tam in morda ne za to je treba toliko poskrbeti, kajti, poglejmo, tam je in od tam ne bo več odšel.

To poletje sem ga preživel s seboj . Vau! Z mano! Moral sem reči, da sem bil obkrožen z lepimi ljudmi, toda pri zadnjem štetju je bilo vedno +1, da je eno od vabil na pomembne stvari. In najbolj sem bil jaz. Jaz z mano.

Na primer, spomnil sem se, da sem zelo smešen. Kot vam rečem. Ker, poglejmo, če imam eno stvar, je to, da sem smešen. Druga stvar, ki jo imam, je, da me včasih karkoli samo nasmeje. Tako sem ure in ure pripovedoval smešne stvari in razbijal škatlo, me trepljal po hrbtu in rekel "kaj se ti zgodi, dojenček" in odgovarjal "oh ja, res".

Posvetil sem se tudi vprašanju, kaj želim jesti , kot nevesta tistih, ki so v dvorjenju, in začel sem sam kuhati bogastvo, ki ne kuha in ne ubije. Ali pa se vprašati, kam bi rad šel, kar jemljem. Da me je povabil. In odšli smo, jaz in jaz.

Hace unos meses hablaba con mi amora Berta, que le va a dar la vergüenza mundial de que la cite aquí así que mejor no se lo cuento hasta que sea demasiado tarde, hablaba con Berta digo (segunda vez que la cito) y le contaba uno de los vodeviles amorosos en los que la vida me ha enredado en este último año. Y al final de mi rollo ella me contestó, con toda esa pachorra que tiene y que me encanta:

“A ver, si yo te estuviese contando todo esto, ¿tú qué me dirías?”

Y bum, se hizo la luz.

¿Cuánto hacía que yo no me contaba las cosas a mí misma como si yo fuese mi amiga? ¿Cuánto hacía que no me daba palmaditas en la espalda, que no me abrazaba cuando estaba floja, que no me mimaba y me consolaba a mí? ¿Cuánto hacía que no me daba las gracias, aunque solo sea por la ingente tarea de aguantarme a mí misma?

Y también ¿cuántas broncas me pego diariamente por no ser lo bastante nosequé ni lo bastante nosecuántos? ¿Qué niveles de todo me exijo sin parar, y hasta qué punto me enfado conmigo por cosas de las que no tengo mucha culpa, o en las que he hecho todo lo posible, todo lo que yo podía?

Y, queridas Mentes, ahí dije “prou”, que es una palabra catalana que os recomiendo incorporar ya porque tiene una fuerza que no veas. Dices prou así fuerte y el mundo tiembla. Prou.

Y me fui de vacaciones conmigo. Sin nadie más a ratos, con gente a otros ratos, con mi perro Boris del que os tengo que hablar porque es más maestro que todas nosotras juntas, pero conmigo siempre en el grupo. Y de verdad, insanas, qué gusto tenerme allí.

Así que nada, ahí lo dejo, por si queréis practicar también la amistad con una misma. Si me veis por ahí y parezco doble, no son vuestros ojos, es mi nuevo yo que se viene conmigo.

¡Feliz semana, Mentes!

Priljubljene Objave