Zakaj čuječnost deluje?
Anna R. Ximenos
Velik napredek v nevroznanosti je pokazal, da se možgani lahko preoblikujejo in ustvarijo nove nevrone kot odziv na izkušnje. Čuječnost nam omogoča, da spremenimo svoj um.
Leta 1970 se je ameriški zdravnik Jon Kabat-Zinn, ko je videl, da se njegovi bolniki ne izboljšajo s konvencionalno medicino, začel približevati čuječnosti in ga je po preverjanju njegovih blagodejnih učinkov začel uvajati v zdravstvene storitve. Od takrat je bila ta orientalska tehnika vključena v zahodno medicino. Zakaj deluje? Nevroznanost je pokazala, da je čuječnost veliko več kot le tehnika sproščanja in da podpira duševno zdravje na več področjih.
Pomaga, da se znebite duševnega hrupa
Ellen Langer, socialna psihologinja, nas je pionirka opozorila na fizične in duševne stroške, ki so povezani s pospeševanjem našega vitalnega ritma, ki je bil povezan z novimi tehnologijami. Neprekinjen duševni hrup, v katerega smo potopljeni, nam preprečuje, da bi uvideli možnosti našega uma in v praksi predpostavljamo, da naš način vedenja pestijo trenutki miselnosti, pozabljivosti ali nezavesti, koncept, ki je nasproten čuječnosti (dobesedno, „stanje polnosti um").
Langer poudarja tudi pomen konteksta. V poskusu, izvedenem v geriatrični kliniki, je bila skupina starejših zadolžena za skrb za nekatere rastline in prevzemanje odgovornosti za odločitve, ki so vplivale na njihovo vsakdanje življenje. Leto kasneje so bili bolj veseli, aktivni, budni in dolgoživi od ostalih.
Tako bi čuječnost vključevala proces aktivne in zavestne odprtosti za nove izkušnje, odpovedi navad in vnaprej pripravljenih stališč ter ravnanja v skladu s temi novimi opažanji.
Preobrazite naše možgane
Velik napredek v nevroznanosti podpira Langerjevo tezo in dokazuje, da se sposobnost možganov za spreminjanje in preoblikovanje, za ustvarjanje novih nevronov in nevronskih povezav kot odziv na izkušnje ohranja skozi vse življenje.
Od začetka živčni razvoj možganov temelji na intimnih izmenjavah med dojenčkom in tistimi, ki zanj skrbijo. Ko so odrasli uglašeni z otrokom, ko odraža natančno podobo njegovega notranjega sveta, lahko jasno čuti svoj um.
V času našega obstoja z obrazno mimiko in tonom glasu, držami in kretnjami na koncu resonanciramo drug drugega in si damo pomen zaradi "mi", ki zajema veliko več kot naše majhne identitete.
Pomaga nam sprejeti nelagodje
Trenutno poleg poudarjanja pomena konteksta po Langerjevih predpostavkah vse bolj poudarjamo tudi pomen sočutnih procesov.
Neprijetna čustva so del naravnega repertoarja človeških čustev; vendar se velikokrat blokiramo in začnemo razmišljati v krogih, da se jim izognemo. Navsezadnje, kaj bi se zgodilo, če bi to čustvo spet izkusili? Morda bi lahko razumeli, da njegovo "poslanstvo" ni ostati za vedno in da bo na enak način, kot je prispel, odšel. Nekaj tako preprostega za razlago je kljub temu zelo težko doseči.
Če bi k nam prišla težavna prijateljica, bi jo najverjetneje prisluhnili, jo povabili, naj v glavi razkrije vse črne misli in ji ponudili ramo, na katero bi se naslonila. Kolikokrat smo pripravljeni storiti enako s seboj?
Zahvaljujoč meditaciji skušamo izkušnje in reakcije, ki jih povzročajo, sprejeti kot naravne, običajne. Prizadevanje, da jih ne bi cenili in jih sprejeli brez več, pomeni, da jih ne zavračamo: človek se zaveda, da nelagodje, jeza ali sitnost niso nekaj, od česar morate bežati, ampak da je to neodtujljiv del človeške izkušnje življenje.
To načelo je v veliki meri v nasprotju z nekaterimi vrstami sporočil, ki se prenašajo socialno in celo iz poklicne prakse psihologije: nelagodje je kontraproduktivno, tesnobo je treba zmanjšati, stres nadzirati, negativne misli omejiti …
Ko izkusimo užitek, se ga oklepamo, ker želimo več. Ko občutimo bolečino, se ji skušamo izogniti. Toda težava pri izogibanju bolečini je v tem, da je to nemogoča naloga; poleg tega jo pogosto poslabšamo z našimi prizadevanji, da bi se temu izognili.
Zato bi šlo za osvoboditev avtomatizma zasidranih vedenj in rutinskih odzivov ter za prekinitev reaktivnih čustvenih ciklov, v katere smo navadno ujeti. Budistična psihološka analiza meni, da je disidentifikacija glede na naše duševne in čustvene procese pravi protistrup za tesnobo.
V nas moramo vljudno iskati lastno zdravilno moč, zdravilo proti vsem strahovom, ki prej ali slej zajamejo vse ljudi.
