Feministična zapuščina
Kakšno zapuščino bomo pustili prihodnjim generacijam? Naša zapuščina, zapuščina nas prisotnih, so tiste drobtine, ki gredo okoli, ki gredo v cik-cak, ki se počutijo, vendar so tam.
Dragi norosti:
Še eno leto smo neizprosno prispeli 8. marca, z jeziki, ki so štrleli, telesa so bila podplutana in naše energije so bile pravične. Toda spet zapiranje cikla in odpiranje naslednjega. Vem, da se to zapiranje in odpiranje zdi neumno, toda takrat sem že pisal v prid ritualom, zato ne prosite za hruške iz tega bresta, kakršen sem.
Vedno bolj sem navdušen nad vprašanjem zapuščine. Morda zato, ker sem se že naučil, da sedanjost, preteklost in prihodnost niso trije različni prostori, ampak so enaki in so včasih, kot je 8. marec, očitno stisnjeni v enega.
Sedanjost, ki jo vsi oblikujemo, je nedvomno vse bolj celovita.
Preteklost, s spremljevalci, zaradi katerih smo prišli sem, kajti ko se stvari znajdejo v oči, smo v skušnjavi, da pozabimo na tiste, ki so si utirali pot, na tiste, ki so zlomili kamen, na tiste, ki so pojedli vse nasilje na svetu, ko so rekli, da ste feministka Bilo je malo manj kot pritožba tistih, ki so vstali in rekli: "Ne bom šel skozi tukaj", da bomo danes lahko šli mimo.
Preteklost-sedanjost tudi tovarišev, ki so bili ubiti, kršeni, travmatizirani, ranjeni … za vse njih tudi slavimo, da smo tu, da smo še vedno tu.
In prihodnost so tiste, ki prihajajo in bodo prišle.
Pred nekaj dnevi so mi povedali, da Bombo Ndir, barcelonski aktivist in mislec in ena od mater feminizma v mestu, čeprav je premalo prepoznana, razmišlja o zapuščini, ki jo bomo prepustili prihodnjim generacijam, če naj bi bila zapuščina konfrontacij in zlomov ali zapuščina zavezništev.
Ne vem, v kakšnem kontekstu sem to govoril, toda osnovna ideja me premika v svetu, ki ga obdajajo materialne zapuščine, zapuščine v obliki zakonov, predpisov, številk in podobno.
Feminizem je izkušnja, veliko izkušenj.
To je večplastna in večplastna pot bivanja na svetu, daleč onkraj teoretičnega korpusa, nekaj majic z gesli in ne vem koliko neumnosti. Drugačen način bivanja v svetu, ki ga vadimo, ki ga gradimo in ki se mora razlikovati od tistega, kar smo se naučili, se mora roditi iz drugih vrst dinamike.
Naša zapuščina, zapuščina nas, ki smo prisotni, so tiste drobtine, ki gredo okoli, ki gredo cik-cak, ki čutijo, vendar so tam. Krušne drobtine na različne načine izdelave, nematerialna zapuščina sedanjosti, ki temelji na materialnosti in neposrednosti.
In ta 8M bom seveda stavkal.
Kot svobodnjak bom stavkal raruno, ker naša dneve ne deluje, bom pa to storila, kot za potrošnjo in družbena omrežja. Ker je veliko tovarišev, ki postavljajo feministično stavko in ji posvečajo veliko časa in truda, ker so nas imenovali kolektivi, ki jih imam rad in jih spoštujem, in ker če menijo, da bo to koristno orodje, pojdimo tja.
In ja, zdi se, da je danes usklajena z vesoljem. Kakorkoli že. Naslednji četrtek bom spet slabe volje, ne bojte se.
Vesel teden, Umi!
Tudi vas zanima
