Odprto pismo psihologov proti razsodbi paketa
1790 podpisnikov
Odprto pismo strokovnjakov za psihologijo in psihiatrijo ministrstvu za pravosodje in javnosti.
V zvezi z obsodbo, izrečeno petim moškim, obsojenim zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe med San Ferminisom, in razpravo, ki poteka danes, smo podpisani izdali izjavo, ki jo je pripravil strokovnjaki za psihologijo in psihiatrijo, med katerimi so specialisti za travme in psihoterapevtsko obravnavo žrtev različnih oblik slabega ravnanja, spolne zlorabe, zapuščanja in zanemarjanja ter strokovnjaki s področja seksologije, spola in seksističnega nasilja.
S to izjavo, ki združuje glas več kot 1800 strokovnjakov s področja psihologije in psihiatrije, ki so se združili v skupino, ustvarjeno v ta namen, želimo doseči dvojni namen: (1) zagotoviti znanstvene informacije, ki pomagajo razjasniti problematične vidike ta primer; in (2) izvesti na dokazih temelječ razmislek o patriarhalnem sistemu in resnih posledicah, ki jih ima za družbo na splošno in zlasti za ženske in otroke, zlasti kadar je v osnovi sprejemanje odločitev, ki nas vse izzivajo.
Skratka, vodi nas želja po sodelovanju z pravosodjem kot dela odgovornega državljanstva in kot strokovnjakov, ki so strokovnjaki na teh področjih znanja, da bi si prizadevali za bolj zdravo družbo.
Kar zadeva prvo točko, čeprav razumemo, da se žrtev ne bi smela osredotočati na videz podlag odločitev, bi radi ponudili svoje znanje o travmatičnem vplivu, ki ga različni dogodki in dogodki povzročajo na ljudi in kako določajo vaše reakcije. V tem smislu mora naš prispevek osvetliti zapleteno in občutljivo nalogo, kot je določitev ali ne soglasja žrtve in morebitne reakcije na situacijo, kakršno opisujejo dokazana dejstva.
Po Porgesovi teoriji o polivagalu je v primeru nevarnosti smrti, resnih poškodb ali spolnega nasilja odziv na imobilizacijo pogost, kadar ni mogoče pobegniti ali pobegniti. V teh situacijah se aktivira dorsovagalna veja parasimpatičnega živčnega sistema, kar ima za posledico imobilizacijski odziv s počasnejšim srčnim utripom in zmanjšano občutljivostjo na bolečino. To je hiter način odziva našega živčnega sistema, da poskuša preživeti in zmanjšati vpliv grozečega dogodka, kadar vztrajamo, ni mogoče pobegniti ali pobegniti. Zato v takšnih razmerah ni smiselno postavljati vprašanja o soglasju ali odporu, saj bo ta sposobnost razveljavljena glede na obseg grožnje.To teorijo so znanstveno dokazali in potrdili zelo prestižni mednarodni strokovnjaki za travme, kot so Stephen Porges, Daniel Siegel, Pat Ogden in Bessel Van der Kolk, med drugim.
Žrtev tudi ni treba vprašati, niti dejstvo, da je imel spolni odziv, ni odločilno, saj v tistih časih telo tvori snovi, ki proizvajajo analgetiko proti bolečinam, pri čemer je razdvojeno in imobilizirano. Kar zadeva sposobnost upiranja krizi stiske, znane kot odpornost, in njeno okrevanje, bi bilo v vsakem primeru treba podpreti premagovanje, ki ga je bila žrtev sposobna opraviti po izkušnji
travmatično, ne pa da jo kritizira ali spremlja. Nasprotno služi le temu, da jo še naprej napada in celo prispeva k njeni ponovni rehabilitaciji.
Glede druge točke se kot strokovnjaki za psihologijo in psihiatrijo popolnoma zavedamo, da ljudje resničnost, ki nas obdaja, razlagajo iz naših mentalnih in čustvenih filtrov, ki pa so nastavljeni glede na našo kulturo, povezave pomembni afekti in naše življenjske izkušnje.
V tej smeri se nam zdi globoko simptomatična za družbo, v kateri živimo, preveliko težo, ki jo je razprava imela o žrtvi, namesto o ukrepih, ki nam lahko pomagajo do družbe brez nasilja, ki krši človekove pravice na splošno in zlasti žensk. Razumemo, da patriarhat kot kulturni in vrednostni sistem predstavlja razlagalni okvir, v katerem moramo registrirati tako svojo agresijo kot zakone, ki urejajo našo pravičnost, kot tudi dejanja strokovnjakov, ki jo uporabljajo. V družbi je odgovornost vseh, od policije do sodnih strokovnjakov, ravnati profesionalno, objektivno in etično, ne da bi se spraševali o primerih dokazanega nasilja ali jih zamenjali z veseljem, saj predstavlja gojišče za nasilje,ki ga tukaj obsojamo. Tako se ženska in zlasti njeno telo poosebita, ki jo spremeni iz osebe v predmet. Predmet, ki ga kot takega ni mogoče uporabiti, niti ne čuti niti trpi in ni občutljiv na trpljenje.
Hkrati so kolektivni imaginariji, ki prevladujejo v naši družbi, dobro znani in se odražajo v socioloških študijah, v skladu s katerimi smo ugotovili, da je treba pri ženskah vztrajati in jih sprejeti, četudi "načeloma nočejo". Verjamemo, da ta domišljija, zakoreninjena v naši kulturi, motivira velik del vprašanj sodnikov v tej vrsti postopka in nenehno sprašuje o reakcijah žrtve. Tako so te žrtve tiste, ki morajo pokazati, da tega "nočejo" in se izrecno upirati kljub temu, da sta paraliza in blokada s psihobiološkega vidika samodejna in običajna reakcija na paniko. Daleč od tega, da bi prispeval k zdravju žrtve in namenu pravičnosti, menimo, da s tem le krivimo napadeno osebo,jo revmatizirati in ponovno viktimizirati.
Zato glede na znanstvene dokaze in kot strokovnjaki na področju psihologije in psihiatrije zato menimo, da je nujno, da imajo strokovna poročila, izdana v postopkih, kot je ta, tehnično svetovanje strokovnjakov in da strokovnjaki Tako pravosodje kot tudi državne varnostne sile in na splošno vse tehnično osebje, ki sodeluje v tej vrsti primerov, se usposabljajo z vidika spola.
In na koncu dodamo še nujno potrebo po preventivi, vključno od otroštva do nepatriarhalne spolne vzgoje s perspektivo spola, transverzalno in strukturno, ki daje prednost uresničevanju pravic in agencij za ženske, ki ne povezuje nasilja. kot del spolnosti, ki krajem omogoča, da premislijo o moškosti in ponovno vzpostavijo spoštovanje do žensk ter spodbujajo odnose dobrega zdravljenja.
Ljudje, ki se s tem podpisujejo pod to izjavo za javnost.
